V SOBOTO, 9. NOVEMBRA 2024

• Ob 7.30 uri – odhod avtobusa izpred župnijske cerkve v Lendavi
• Ob 9.30. uri sveta maša v cerkvi svetega Martina, ki je postavljena na mestu njegove rojstne hiše,
• Ogled sombotelske katedrale
• Ob 13. uri martinovo kosilo z živo glasbo v Pásztor Csárda

VABLJENI K ZDRAVEMU PRAZNOVANJU SVETEGA MARTINA!

Prijave zbiramo v pisarni župnije (avtobusni prevoz + kosilo) 40 €

Rodil se je okoli leta 316 v kraju Sabaria, danes Sombotel na Madžarskem,

umrl je 8. novembra 397 v Candesu pri Toursu v Franciji.

Zavetnik: vojakov, konjenikov in jezdecev, konj in kovačev, orožarjev, tkalcev, strojarjev, krojačev, pasarjev, rokavičarjev, klobučarjev, klicarjev, hotelirjev, mlinarjev, izdelovalcev krtač, sodarjev, vinogradnikov, pastirjev, gostilničarjev, popotnikov, revežev in beračev, ujetnikov, abstinentov, domačih živali in gosi; priprošnjik proti izpuščajem, kačjemu piku in srbečici, za dobro rast na polju

Kar šest let se je pripravljal na zakrament svetega krsta
Martinovi starši so bili pogani, oče je bil vojaški tribun v cesarski vojski. Z dvanajstimi leti je Martin prosil za sprejem med katehumene. Šest let se je pripravljal na krst, s petnajstimi leti pa je, na očetovo željo, stopil v državno vojsko in postal častnik. Zaslovel je kot skromen človek čistega življenja in ljubezni do bližnjega. Ko je bilo mogoče, se je poslovil od vojaške službe in se odpravil v Poitieres k slavnemu Hilariju ter postal njegov učenec. V želji, da bi postal misijonar, se je vrnil v svojo domovino, Panonijo. Zaradi hudega nasprotovanja arijanskih krivovercev pa se je moral umakniti in je nekaj časa živel kot puščavnik med menihi blizu Milana, pozneje pa na otočku Gallinario pri Genovi.

Deležen zasmehovanja zaradi puščavniškega življenja
Ko se je škof Hilarij vrnil iz pregnanstva v Poitieres, se je Martin vrnil k njemu, da bi mu pomagal. Ni pa se hotel odpovedati samoti, zato si je zunaj mesta, v kraju Liguge, postavil celico. Iz te se je kmalu razvil znameniti samostan, prvi v Galiji, ki je imel velikanski vpliv na verski razvoj. Martina so leta 371 izvolili za škofa v Toursu. Bil je priljubljen in zvest pastir svoje črede, zvest svojemu asketskemu načinu življenja. Trideset let je vodil škofijo v težkih razmerah: ljudje so ga ljubili kot svojega očeta, povsod so ga spremljali čudeži, ozdravljanja, pa tudi nasprotovanja in zasmehovanja klera, ker je živel kot puščavnik in spokornik. Martina to ni motilo, je pa znal biti po vojaško strog, ko je bičal njihove razvade in pohlep ali ko je šlo za obrambo prave vere.

Sveti Martin krsti svojo mater, kip pred škofovsko palačo v Sombotelu