Spoznavajmo veličino njegovega misijonskega delovanja v Amazoniji.

POVZETEK ČLANKA
Katehisti, vzgoja in pričevanje v Amazoniji
Msgr. Anton Žerdin, apostolski vikar San Ramóna v Peruju, je v intervjuju poudaril pomen katehistov – podeželskih in amazonskih animatorjev, ki kljub skromni izobrazbi zvesto vodijo oddaljene skupnosti, ohranjajo vero in pripravljajo pot do evharističnega življenja.
Spomnil je, da v Peruju deluje triletna šola evangelizacije in stalna formacija za katehiste, saj je danes potrebno predvsem uvajanje v krščansko življenje, ne le priprava na zakramente.
Posebej je izpostavil pomen vzgoje mladih: leta 2007 je ustanovil univerzo Nopoki, kjer se staroselski študenti izobražujejo kot učitelji in voditelji, hkrati pa ohranjajo svojo kulturno identiteto. V dveh desetletjih je diplomiralo že več kot 300 mladih, ki danes spreminjajo življenje svojih skupnosti.
Med zgledi je msgr. Žerdin omenil tudi blaženo Aguchito, mučenko iz osrednje džungle, razglašeno za blaženo leta 2022. Njeno življenje in mučeništvo sta danes navdih za mlade, družine in nove poklice.
Ob sklepu jubileja bo papež Leon XIV. v Rimu uvedel 39 novih katehistov v laično službo – znamenje, da je ta poslanstvo osrednje za prihodnost Cerkve.
Življenjepis škofa Antona (Gerarda) Žerdina Bukovca, OFM
V obmejnem kraju Čentiba pri Lendavi se je 11. junija 1950 rodil otrok, ki sta mu starša, oče Štefan Žerdin in mati Katarina, roj. Bukovec, v veri podarila življenje.
Dne 15. junija 1950 je bil v župnijski cerkvi sv. Katarine Aleksandrijske v Lendavi krščen in zaznamovan s Kristusovim znamenjem. To je bil začetek poti, ki jo danes gledamo z občudovanjem in hvaležnostjo.
Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Subotico (Vojvodina), toda domače korenine so ostale globoke. Mati mu je kot življenjsko vodilo večkrat ponovila: »Vse lahko pustiš, samo Boga ne zapusti.« Te besede so se vtisnile v srce mladega Antona, ki je kot ministrant začutil klic k posvečenemu življenju.
Po končani osnovni šoli v Subotici je nadaljeval šolanje v frančiškanskem internatu, nato pa kot gojenec v Samoboru in Zagrebu. Noviciat je opravil v Černiku, nato je služil vojaški rok v Mostarju in Pljevljah. Študij filozofije je nadaljeval v Reki, teologijo pa na Teološki fakulteti v Zagrebu.
Že kot bogoslovca ga je nagovoril misijonarski klic: po obisku perujskega frančiškanskega škofa msgr. Luisa Blasa Maestu v Zagrebu se je odločil za pot v misijone. Julija 1975 je prispel v Peru, kjer se je začelo njegovo petdesetletno misijonsko poslanstvo v apostolskem vikariatu San Ramón, sredi amazonskega pragozda.
V Oxapampi (Peru) je 7. novembra 1975 izpovedal večne redovne zaobljube v redu manjših bratov frančiškanov (OFM). 8. novembra 1975 je bil tam posvečen v diakona, 9. novembra 1975 pa v duhovnika.
Kot mlad misijonar je bil poslan v Atalayo, najodročnejšo misijonsko postajo, veliko kot Slovenija, ki je bila dostopna le z letalom in po rekah Tambo in Ucayali. V tem okolju je škof Anton začel služenje, ki ga zaznamuje izjemna vztrajnost, vera in ustvarjalnost.
Poleg oznanjevanja evangelija je gradil tudi temelje prihodnosti: ustanavljal šole in internate, leta 1994 je vzpostavil prvo cerkveno radijsko postajo, ki je postala glas izobraževanja, vere in upanja za razpršene staroselske skupnosti. Sledili sta še dve radijski postaji, ki so oddajale v treh staroselskih jezikih, špansko in kečuanščino.
Njegov najodmevnejši projekt je ustanovitev Univerze Nopoki v Atalayi – prve visokošolske ustanove v Amazoniji, kjer mladi staroselskih narodov študirajo v španščini in maternih jezikih, da bi se kot učitelji, agronomi ali administratorji vrnili služit lastnim skupnostim. Danes univerzo obiskuje skoraj tisoč študentov iz več kot desetih etničnih skupin.
Njegovo delo ni bilo brez nevarnosti. V času političnih nemirov in komunističnega terorja je bil skupaj s svojimi verniki več kot leto dni odrezan od sveta sredi pragozda, misijonske postaje so bile uničene, njemu samemu pa je bila večkrat izrečena grožnja s smrtjo. Kljub temu je vztrajal med ljudmi, ki so mu bili zaupani, in postal za mnoge znamenje miru in upanja.
19. januarja 2002 ga je sveti papež sv. Janez Pavel II. imenoval za pomožnega škofa San Ramóna in titularnega škofa Thucca Terebenthina. 14. aprila 2002 je bil v San Ramónu posvečen v škofa, leto kasneje pa je postal apostolski vikar San Ramón, odgovoren za veliko območje amazonskega pragozda.
Ob škofovskem posvečenju si je izbral geslo:
„Instrumentum pacis tuae“ – Orodje tvojega miru.
To geslo izhaja iz molitve sv. Frančiška Asiškega:
»Gospod, naredi me za orodje svojega miru.« In res, škof Anton ga živi v vsej globini. V Amazoniji je postal graditelj miru med ljudstvi, ki so bila pogosto pozabljena in zapostavljena. Ni jim vsiljeval tujega, ampak jih je spodbujal, da ohranijo svoj jezik, kulturo in dostojanstvo, hkrati pa jih povezal z vesoljno Cerkvijo. V njegovem delu se geslo uresničuje v tem, da povezuje ljudi, gradi mostove med narodi, kulturami in amazonskimi gozdovi, med evangelijem in lokalnimi kulturami, med Bogom in človekom.
Njegove besede so preproste, a globoke:
- »Katehist mora biti pričevalec, komunikator in mistagog.«
- »Jezik je izraz duše naroda.«
- »Za trajnostni razvoj potrebujemo kulturo delitve, ne tekmovanja.«
Čeprav je večino svojega življenja preživel med amazonskimi rekami in gozdovi, je ostal sin svoje domovine. Ob enem od obiskov Lendave je odprl svojo krstno knjigo in vanjo lastnoročno zapisal datum škofovskega posvečenja – kot simbolični most med začetkom in vrhuncem svoje poti.
Danes, ob 50-letnici duhovništva in 75-letnici krsta, ga pozdravljamo kot rojaka, misijonarja in pastirja, ki je iz Čentibe ponesel Kristusov evangelij v daljno Amazonijo. Njegovo življenje je živi most med Lendavo in San Ramónom, med začetkom v krstni milosti in posvečenjem v škofovsko službo.
Naj bo njegovo delo in zgled navdih in ponos za vse nas.
POVEZAN PRISPEVEK:
Škof msgr. Anton Žerdin Bukovec – zlatomašnik na obisku v rodni Sloveniji










